Jutranji tek v Lumbardi na Korčuli

Oznake: Korčula, Šport v Dalmaciji

V mesecu marcu sem se, med enotedenskim delovnim obisku otoka Korčula, odpravil na jutranji tek. In bil prav prijetno presenečen...

Kadar se odpravim v Dalmacijo me vedno spremlja tekaška in/ali kolesarksa oprema. Tokrat sem vzel samo tekaške copate saj je bil dopust bolj delaven in se nisem nadejal poldnevnih izletov. Lani sem pisal o kolesarjenju in trekingu na Braču, predlani pa o kolesarjenju na Korčuli. Tokrat je na vrsti tek v Lumbardi.

Bival sem v apartmajih Sonce in med srkanjem jutranje kave na terasi apartmaja, sem posnel tale video sončnega vzhoda s časovnim zamikom.

Pete sem nabrusil okoli 7.30, kar bi toplo priporočal tudi v visoki sezoni, tako se tudi izognete toplemu dopoldanskemu soncu. Lumbarda je še spala. Na cesti so bili tu in tam kakšni delavci, ki hitijo dokončevati nove hiške ali prenove starih, saj se začetek sezone nevzdržno približuje. Bolj kot sem se bližal centru Lumbarde bolj živahna je postajala okolica. V kavarnah so že postregli prve kave, ribič iz zgornjega filma pa je že razlagal zaboje z ulovom. Seveda so se okoli njega zbrai vsi modreci Lumbarde in poznavalsko kimali nad svežo ribo. Glede na zgodovinsko burjo, ki jih je obiskala v teh dneh je bila debata zelo živahna. Česa takega ne pomnijo niti oni, pa hodijo po teh cestah že vsaj 70 let… Vsi ostali so še počivali. No, skoraj vsi.

Iz centra sem se napotil proti marini, kjer so v spokojnem miru počivali ribiški čolnički in potem naprej tudi jadrnice in manjše jahte. Prav prijetno si je spočiti oči na pastelnih barvah ribiških čolnov. Ti fantje vsako leto sami “strugajo” svoje lupinice in jih potem barvajo v takšne zanimive barve. En ribič se je ukvarjal s svojimi mrežami, drugih pa v marini ni bilo na pregled. No, zanimivejši del teka se na koncu marine šele začne.

Malo naprej od marine, takoj za mestninama plažama se začne asfaltirana obalna potka, ki je rezervirana samo za pešce in poteka praktično čisto ob morju. Ob malo večjih valovih gre voda hitro čez - tako je blizu :). Tukaj se prvič zavoha jod. Tisti jod, ki nas polni z energijo, pljuča pa dobijo takoj še deset odstotkov kapacitete in hitro ugotoviš da zrak tukaj nikakor ni enak mestnemu. Vleče te, da bi povečal tempo saj se ti zdi, da te razganja od energije. Ampak nekaj te vseeno drži nazaj.
Pogled na levo odkriva Pelješac v vsej svoji gorati lepoti, ter okoliške otočke, ki so rezervirani samo za tiste, ki jim peščene plaže niso dovolj in želijo malo zasebnosti tudi v visoki sezoni. Pogledi in razgledi, ki vsekakor preprečujejo resen trening.

Vse prehitro se ta potka konča na peščeni plaži bilin Žal. Tam sem sicer zavil desno v stari del Lumbarde, ki stoji na hribu in te vodi na drugo stran k cesti, ki povezuje Lumbardo z obema znanima peščenima plažama. Kamnite hiše, mediteranska arhitektura in ozke uličice spominjajo na tipično obmorsko naselje, kjer domačini še pozdravljajo mimoidoče in je tekač sprejet z zadržano nejevero. Na glavni cesti (na križišču levo) sta me s prjaznim in zdolgočasenim pogledom pozdravila dva kužka in eden me je celo spremljal del poti - kot da me že dolgo pozna.

Pogledi so res izjemni. Trte, kamor pogledaš - tiste pritlikave, ki potrebujejo manj vode za svoj obstoj in dajo grozdje za vrhunsko vino Grk. Lepše okolice bi si težko želel. Na hitro sem se odpravil še do druge peščene plaže Pržina (v krožnem krožišču desno), kjer sem opravil še raztezne vaje. Od tam sem tekel še malo naprej proti gozdu (v krožnem naravnost) in čisto na koncu na plažo Ražnjič, kjer so pogledi v horizont prav tako navdihujoči… Do sem je naneslo točno 5km, nazaj do doma pa samo 3km, ker sem skrajšal pot in šel po glavni cesti do centra vasice in se tam pridružil že pisanemu vrvežu v njej...